»Res je sicer, da nam Bellocchio predstavi tudi kaotičnost razmer, v katerih je potekal sploh prvi proces proti mafiji v Italiji, kaotičnost, ki jo mestoma začini s svojskim humorjem (pregovorna jezikovna bariera med Sicilijanci in 'drugimi' Italijani), a njegova osredotočenost je namenjena predvsem Buscetti in razlogom, ki so ga pripeljali do tega, da je postal tisti 'prvi.'«
»To je bila unikatna in kompleksna izkušnja. Pogovarjati sem se morala z enim človekom in hkrati poslušati drugega, a sčasoma sem že po izrazu na njegovem obrazu vedela, kaj zahteva od mene.«
»Zamislil sem si, da bi bil film videti, kot da je posnet po kakšni gledališki igri v Franciji, zato sem potreboval igralki, ki poosebljata zgodovino francoskega filma.«
»Režiser je hotel komedijo, a sem v zgodbi videla predvsem žensko, ki jo prizadene njena lastna mati. Na ta način sem jo tudi odigrala, z vso resnostjo, ki si jo je zaslužila. Pozneje se mi je zahvalil, da sem ji dodala več globine.«
»Moj lik je zelo drugačen od osebe, kakršna sem v resničnem življenju. Seveda v vsak lik vložiš nekaj sebe in tale ni izjema, a v jedru gre za igralko, ki je zelo daleč od mojega sveta in od mojega lastnega odnosa s hčerko.«
